Izkušnjo psihične in telesne izgorelosti ima Saša Petejan, novinarka in publicistka, ki se je od leta 2001 trikrat znašla v okoliščinah, ko ji je telo pokazalo, da ni kos zunanjim in notranjim pritiskom. Prvič in drugič, ko se je soočila s telesnimi in psihološkimi stiskami, ni vedela in tudi medicina ji ni dala odgovora, da gre za izgorelost. Na srečo se je okrepila v času, ko je »pokurila« dodeljeno bolniško in ves dopust:

Prvikrat sem izgubila spomin, nisem mogla več priklicati podatkov, ki so bili zame običajni, slabo sem spala, zbujala sem se sredi noči z razbijanjem srca … Splošna zdravnica mi je hotela dati tablete za spanje in antidepresive. Tedaj sem to zavrnila, ker nisem razumela, kaj se dogaja. Tudi bližnji niso razumeli. To pa me je, zaradi občutka zavrnjenosti, še bolj pahnilo v stisko.

Sprva sem se odločila, da bom počivala, prenehala sem z vsemi delovnimi obveznostmi, začela sem preživljati še več časa v naravi, izolirala sem se, plavala in potapljala na dah. V nekaj mesecih sem obnovila moči in začela ponovno delati, čeprav manj, saj sem domnevala, da morda preveč delam. Tedaj sem vodila dopisništvo Slovenske tiskovne agencije na Obali ter sodelovala s fotografom in ponujala fotoreportaže tujim agencijam. Delo mi je bilo zelo všeč. Živela sem dobro, a brez predaha. Tedaj sem se prvič srečala s svojimi mejami. So naravne, vendar jih do tedaj nisem poznala. Sprožilec je bil čustveni pretres.

Nekaj let sem zdržala. Živela in delala sem v Ljubljani in spet začela zaznavati znake, ki so mi povedali, da se drugič približujem mejam. Tedaj sem izstopila iz novinarstva. Odšla sem v tujino. Zgodila so se srečna naključja, da sem veliko potovala, a delala s temami, kot so vojna travma, politična travma; obiskovala območja, kjer so se zgodile vojne grozote in množični poboji; se izobraževala ter informirala o izgorelosti, travmah zgodnjega otroštva, posttravmatski stresni motnji; hkrati sem poglabljala svoje sposobnosti energijskih zaznav in živela življenje, ki bi ga številni opredelili kot duhovno, celo mistično. Čeprav sem bila veliko v naravi in redno meditirala, sem ponovno doživljala pritiske od znotraj in od zunaj. Nisem jim bila kos. Telo ni zmoglo skozi dan, razsežnosti travme iz otroštva in posttravmatske stresne motnje so klicale po še več pozornosti.

Tedaj sem pomoč iskala pri naturopatu v Kaliforniji. Zdravil me je tako, da je podprl delovanje nadledvične žleze in ščitnice. Krvna slika je bila dobra, a jaz sem vedno manj spala, živčni sistem je bil povsem vznemirjen in ga nisem umirila s pristopi in terapijami, ki sem jih izvajala, med njimi na primer »somatic experiencing« in še druge. Jemala sem prehranske dodatke, imela podporno terapijo za delovanje nadledvične žleze in ščitnice, prejela vitamin B12 v injekciji … Upoštevala sem razvito občutljivost na hrano, izključila gluten. A v letu, dveh ni bilo zadovoljivega izboljšanja. Prenehala sem potovati, izključila sem se iz družabnega življenja in skušala končati začete naloge.

Splošna zdravnica me je napotila k psihiatru in na pregled nadledvične žleze. Izvidi so kazali, da ščitnica deluje. Testi nadledvične žleze so sprva kazali na težave in dobila sem priporočilo za podporno terapijo. Psihiatrični testi niso navrgli nobene diagnoze, v sistemu nisem smela ostati, ker nisem sprejela zdravljenja z zdravili pri psihiatru. Vse to je bilo zame zelo naporno, imela sem napade tesnobe, povečale so se posttravmatske stresne motnje. Bila sem v vrtincu neobvladljivih simptomov, ki so me onemogočali, in se v tem stanju zaljubila. Čez čas sem zanosila. Tedaj sta tako endokrinologinja kot ginekolog zaključila, da je z menoj vse v redu. Bila sem zdrava starejša nosečnica in rodila po naravni poti zdravega otroka. Odkrivala sem materinstvo, dojila, redko spala po tri ure skupaj in tonila v simptomih. Počutila sem se nečloveško, blazno, nemočno, izolirano. Partnerstvo se je izkazalo za nepodporno, podpore najbližjih nisem imela.

Za medicino sem bila zdrava ženska, čeprav telesno in psihično nisem bila kos vsakodnevnim obveznostim, komaj da materinstvu. Do mene je prišla informacija, da je možno intravenozno vnašanje hranil v Ljubljani, v centru za kakovost življenja in kakovost staranja Futuristic Life, kjer se celostno ukvarjajo s sindromom izgorelosti. Najprej so mi naredili mineralogram, analizo las, ki je pokazala, česa je v mojem telesu preveč in česa premalo. Da bi analizo las potrdili, so me napotili še na preglede krvi in sline, kjer se je diagnoza le še potrdila. Izsledki so pokazali hudo izčrpanost. Ko sem prenehala dojiti, sem na kliniki začela z intravenoznim vnašanjem hranil v telo.

Moje stanje se je začelo dramatično izboljševati. Po prvem mesecu terapij je stanje še nihalo, v drugem mesecu pa sem že doživljala sebe. Začela sem jasneje razmišljati, posttravmatske stresne motnje so izzvenele, ni bilo več nihanj v razpoloženju. Ponovno je prišla na površje moja osebnost. Zmorem družabnost in zmerno delovanje. Še bolje vem, kdo sem, kako delujem, na kaj se odzivam. Po treh, štirih mesecih terapij po enkrat na teden sem opolnomočena, jasno razmišljam, delujem, telesno sem dejavna, v sklopu novega vedenja, kdo sem in kako se odzivam na pritiske od zunaj in od znotraj. Nekaj izzivov imam, a jih naslavljam radostno, saj sem pri močeh in jasne glave.

Lahko samo rečem, da sta bili odločitev za intravenozno injiciranje hranil in podpora Futuristic klinike moja najboljša naložba v začaranem krogu, v katerem sem se vrtela dolga leta in iz katerega sem le še komaj kdaj videla košček modrega neba.