Pred desetimi leti se mi je sesulo moje prekrasno življenje. Naj vam povem, da sem imela več kot vse, kar sem si želela. Prekrasno hčerko, pametnega, uspešnega moža, ki me je oboževal – le nikoli ga ni bilo doma; uspešno kariero, delala sem res, kar sem si najbolj želela. Kaj naj rečem – bila sem lepa, pametna, priljubljena, samozavestna, ravno prav stara – mlada. Peljala sem se po povsem ravni cesti skozi Barje in sonce je sijalo v prečudovitem pomladnem jutru, ko sem se zavedala, kako popoln je moj svet. Potreben je bil samo en velik BUUUUM in vse se je razblinilo. Ta lekcija je bila zares dobra!!! NO, to lahko rečem zdaj, takrat pa se mi je svet čez noč popolnoma podrl. Moje življenje se je spremenilo v prah, ki ga je začel nositi veter stresa. Mož je dobil neozdravljivo bolezen, zdelo se mu je, da mora izživeti vse v enem dnevu, začel je hoditi v eksotične dežele in tam iskati uteho. Zaplaval je v strahotne dolgove, tožbe, grožnje … V službi, kjer sem se ukvarjala s psihoterapijo in prebijala led med zaprtimi Slovenci, nisem prišla na zeleno vejo in ne glede na to, da je bil projekt odličen, ni prinašal dobička in zabredli smo v težave. Moj grad, moja družinica, moja varnost in sanje so začeli razpadati. Poskušala sem na vse načine z vsemi metodami, vendar sem se zaganjala z glavo v pretrd zid. Začela sem omagovati. Nisem več jedla, spala, se smejala. Dve leti sem prejokala. Ob tem pa delala čez vse svoje zmožnosti. Vedela sem, da si škodujem, vendar se mi je zdelo vredno narediti več, kot je bilo v moji moči, da bi postavila svojo družinico nazaj med oblake. Življenje mi je začelo počasi uhajati iz rok. Začelo se je z utrujenostjo, ki pa je v dnevih, ko so se doma odvijale drame, nenadoma preskočila v hiperaktivnost in adrenalin me je kar preplavil. Tako sem bila lahko »naspidirana« dva dni, potem pa me je samo spodneslo. V kritičnih dneh nisem mogla niti vstati iz postelje. Seveda tega ni vedel nihče. V službi, dokler sem jo še imela, sem naredila vse, kar sem morala, vendar sem zato porabila neskončno več časa in moja produktivnost je bila na psu. Na začetku je bilo več dobrih kot slabih dni, na koncu so bili samo še slabi. Zaradi nespanja so me začele tlačiti nočne more. Nisem si upala niti zatisniti očesa. Nisem bila več jaz. Na skrivaj sem hodila od enega do drugega zdravnika. Boleli so me sklepi, moja viroza je trajala tri tedne, zbolela sem vsak dopust, praznike, vikende, lasje so mi posiveli in odpadali. Najprej sem se redila in kljub neverjetno napornim treningom (kjer sem se le še dodatno izčrpavala) se mi je obroč okoli trebuha večal. Mesečni ciklusi so se popolnoma postavili na glavo. Odgovor pa je bil vedno isti: »Gospa, to so leta in stres. Umirite se.« Ker sem se ukvarjala s psihologijo, sem ugotovila, da tudi moje psihično ravnovesje niha od depresije k evforiji. Poslušala sem terapevte in nihče mi ni znal niti malo pomagati, niti enega pametnega nasveta. Vsi so govorili o stresu, nihče pa, kaj naj naredim. V najhujših trenutkih sem se resnično počutila na robu življenja, kot da počasi odteka in jaz tega ne znam preprečiti. Strokovnjaki, če temu lahko rečem strokovnjaki, so me imeli za, milo rečeno, psihično nestabilno. Da ne rečem noro. Jaz pa sem bila tako zelo utrujena. Prepričana sem bila, da če ne bom jaz podpirala vseh vogalov v hiši, doma in v službi, bo konec sveta. Prepričana sem bila, da si ne morem privoščiti skrbeti zase, ne zdaj, ko me vsi potrebujejo, ko sem se borila za smisel svojega obstoja. Kmalu je začelo pokati po vseh šivih. Zaprla sem podjetje, ki je reševalo na stotine ljudi, ker pač ni bilo rentabilno; vse, kar smo imeli, smo izgubili; moževi posli so propadli, bile so jih samo še terjatve; ostali smo brez stanovanja, jaz pa še brez moža, sesuta, shujšana, neprespana, anksiozna, s popolnoma porušenimi hormoni in v prezgodnji menopavzi. Z eno besedo IZČRPANA. Šla sem na deželo k prijateljici, kjer bi imela toliko miru, da bi se postavila na noge, se naspala, umirila. Pa ni šlo. V takem stanju te tudi najbližji težko razumejo. Pritiskali so name in mi na koncu dali grozljive tablete, ki naj bi moje stanje izboljšale. Bilo je kot v najhujšem filmu. Borila sem se za življenje. Vsi, ki me poznajo, pravijo, da se vedno postavim na noge in da iz tega potegnem najboljše. Sama temu nisem več verjela. Življenje ni imelo več lučke. Tableti so mi vzeli še tisto malo mene, kar je ostalo. Mineval je čas, jaz pa sem brala in se učila. Tako sem s pomočjo strokovnjakov, s katerimi sem se začela pogovarjati najprej o sebi, zgradila sistem, ki je v zadnjih šestih letih iz krempljev izčrpanosti zaradi stresa rešil že ogromno ljudi. Začela sem z dodajanjem vseh elementov, ki sem jih iztrošila s stresom. Minerali, vitamini in aminokisline. Vendar jih telo nikakor ni hotelo sprejeti. Moj simpatični živčni sistem, ki je samo navijal in trošil, ni absorbiral ničesar. Končno mi ga je uspelo prelisičiti z dodajanjem vseh teh hranil intravensko, neposredno v žilo. Moja nadledvična žleza, ki je odgovorna za stres, je namreč porabila tudi vojne zaloge goriva. Nehala sem se vrteti v začaranem krogu obupa in se naučila predihati vsa čustva, vse strahove, ki so mi non stop polnili glavo. Ufff, kako težko je bilo to zame, saj sem bila čisti racionalist, ki nikoli ne izklopi možganov in je vseskozi na preži, v akciji. Vključila sem samoohranitveni nagon, bi rekel Darwin, čeprav ne vem, kje sem dobila tisti kanček moči, da sem začela odstranjevati s poti kamenček po kamenček. Naučila sem se, da toliko časa, kolikor hodiš navzdol, toliko časa potrebuješ za ponovni dvig. In vsakič, ko ti zdrsne, se moraš pobrati, pa čeprav še tako počasi. Včasih se mi je zdelo, da so minila leta od tistega prekrasnega dne, ko je bil svet tako popoln. Že po osmih tednih terapij sem se začela spet premikati, piti, jesti, spati. Osnovne stvari, ki te vrnejo v življenje. Premikati po svojih zmožnostih, piti dovolj, jesti tako, da pomagam svojemu telesu pri obnovi, spati ob pravih urah in narediti vse, da je bil spanec miren in se noči nisem več bala. S tem so se začele bistriti tudi misli. Seveda sem morala ves zunanji svet za nekaj časa izklopiti. Se naučiti sebe postaviti na prvo mesto. Ampak ne tako, da bi škodila drugim. Samo držala sem se začrtane poti. Rezultati so bili uau! Mislila sem, da je to to, da sem sicer zaradi vsega prestanega zdaj nekoliko šibkejša, zdravniki so mi govorili, da nimam petnajst let in da naj se sprijaznim z nekaterimi pomanjkljivostmi. Spomin, bolečine v sklepih, pomanjkanje energije, atrofija mišic, kljub suhosti maščoba okoli trebuha, ovela koža in neprestana vnetja naj bi ostali kot moje spremljevalke staranja. Potem sem se začela izobraževati o hormonih, o kortizolu – ubijalcu in spremljevalcu stresa, o prednostih intravenoznega dodajanja vitaminov, mineralov in vseh potrebnih gradnikov. Naučila sem se jesti zares tako, da so se dobro počutili tudi hormoni. Zdaj se počutim mlajšo kot pred desetimi leti, zdaj znam in vem, kako obdržati energijo, kako preprečiti stresu, da te pogoltne. Nisem imuna na stres, ravno pred kratkim sem ga dobila za cel tovornjak. Seveda me zamaje, seveda me za kratek čas ošibi, ampak zdaj sem oborožena z vsemi strategijami, kako se ubraniti izčrpanosti, kako ohranjati in krepiti energijo. Kako si jo shraniti za hude čase. Kako je ne porabiti več vse do konca! Kako postaviti meje sebi in drugim. In zdaj bom to skrivnost delila z vami. Upam, da vas bo čim več našlo ta program in zmagalo oziroma premagalo rak rano tega časa – STRES. Ne moremo ga izničiti, ne moremo ga spraviti iz našega življenja, lahko pa ga spravimo v kot in mu ne damo uničevalne moči. Lahko ga ukročenega izkoriščamo v svojo korist.